SVETOVNI DAN SPOMINA NA HOLOKAVST
Pripravil: Marko Moškotevc
27. januarja 1945, so enote Rdeče armade osvobodile eno izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz – Birkenau na Poljskem, ki leži približno 60 km zahodno od Krakova. V tem simbolu zatiranja in človeške krutosti iz sredine 20. stoletja so po ocenah zgodovinarjev v manj kot petih letih nacisti ubili več kot 1,1 milijona ljudi.
Milijoni otrok, žensk in moških iz skoraj vse okupirane Evrope so bili v obdobju druge svetovne vojne prepeljani v koncentracijska (delovna in uničevalna) taborišča, imenovana tudi taborišča smrti, iz katerih so se rešili le redki. Nacisti in njihovi zavezniki so med izvrševanjem svoje uničevalne politike v taborišča smrti prepeljali skoraj eno tretjino judovskega prebivalstva ter pripadnike številnih drugih narodov in manjšin, v taboriščih smrti so umrli tudi številni Slovenci, med njimi tudi okoli 300 pripadnikov judovske skupnosti iz Prekmurja. Tedanje velesile, med njimi ZDA in Velika Britanija, so se na to vprašanje med vojno odzvale zelo medlo.
Visoki komisar ZN za človekove pravice Navi Pillay je ob mednarodnem dnevu v spomin na žrtve holokavsta leta 2011 poudaril: »Ta dan je spomin o preteklosti, vendar pa gre tudi za zdajšnje in prihodnje izzive. Grožnja genocida še vedno ostaja. Je zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma – in cinične politike, ki skuša izkoristiti najtemnejše plati človeške narave. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je opozorilo, da je treba v prihodnosti ukrepati odločno ob prvih znakih, ko se ozračje za genocid začenja šele razvijati.«
Še pred nekaj leti, torej v 90. letih prejšnjega stoletja, smo lahko tudi v Sloveniji gledali in doživljali genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu na Balkanu, skoraj pred svojim domačim pragom. Dostojanstvo in splošne človekove pravice in temeljne svoboščine vseh ljudi so prepogosto še dandanes le mrtve črke na papirju, nespoštovanje človekovih pravic pa vsakdanja praksa v nedemokratičnih državah oziroma na kriznih žariščih.
Leta 2020 je bil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta posvečen 75. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz. V tem zloglasnem taborišču, tudi simbolu holokavsta, je nemški narod drugemu narodu (Judje) prizadejal eno izmed najmnožičnejših trpljenj v človeški zgodovini. Večina žrtev holokavsta je bila Judov, otrok, žensk, moških, med milijoni žrtev pa so bile tudi osebe številnih drugih evropskih narodov. Največ taboriščnikov je bilo od leta 1940 do 1945 pripeljanih z Madžarske in Poljske, veliko tudi iz Francije, z Nizozemske, s Češkoslovaške, iz Jugoslavije (med njimi so bili v taboriščih zaprti tudi številni Slovenci, v Auschwitzu več kot 2300), Litve, Estonije pa tudi iz Nemčije, Avstrije, Italije, Grčije, le redki od njih so preživeli.
“Preživetje je privilegij, ki vključuje obveznosti. Večno se sprašujem, kaj lahko storim za tiste, ki niso preživeli. Odgovor, ki sem ga našel zase (in ni nujno, da je odgovor za vsakega preživelega), je: Želim si biti njihova usta, želim ohraniti živ spomin nanje, da bi mrtvi živeli v tem spominu.” Simon Wiesenthal
Več o taborišču Auschwitz pa je na tej povezavi:
Zloglasno taborišče Auschwitz – YouTube
