DAN UPORA PROTI OKUPATORJU

 27. aprila praznujemo Dan upora proti okupatorju. Pred spremembo imena se je praznik imenoval Dan osvobodilne fronte, za katero je sprva veljalo, da je bila ustanovljena na ta dan, čeprav je bilo kasneje ugotovljeno, da je do ustanovitve prišlo že en dan prej, in sicer 26. aprila 1941. 

Poleg Komunistične partije Slovenije (KPS), ki je dala pobudo za ustanovitev, so na ustanovnem sestanku sodelovali tudi predstavniki levega krila telovadnega društva Sokol, krščanski socialisti ter skupina kulturnih delavcev. Predstavnik zadnjih, Josip Vidmar, je o odločitvi za oborožen odpor kasneje zapisal:

“Tvegano? Nedvoumno, toda kako drugače rešiti čast naroda in njegovo bodočnost ali celo njegov obstoj? Drugega izhoda ni bilo.”

 Skupine so sodelovale že pred napadom na Jugoslavijo, ko so se zavzemali za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. Mnenja strokovnjakov o tem, kako pomembno vlogo je društvo igralo pri ustanovitvi OF, se razhajajo. Sprva je Komunistična partija poudarjala protiimperialističnost, bili so namreč mnenja, da bo vojna povzročila slabitev imperializma ter posledično pripeljala do revolucije. Na začetku sta se uporabljali dve imeni. Na letaku se je tako pojavil napis osvobodilna fronta z malo začetnico, 22. junija pa so v geslu uporabili z malo zapisano ime protiimperialistična fronta slovenskega naroda. Veliko začetnico so pri imenu Osvobodilna fronta prvič uporabili 11. julija 1941.

“Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim?”

Tako poroča o dilemi, s kakšnim odporom se odzvati na okupatorjevo politiko, Josip Vidmar, ki v nadaljevanju navede, da so imeli glede oboroženega odpora pomisleke predvsem predstavniki kulturnikov, med katere je spadal tudi sam. Zanimalo jih je namreč dejstvo, kako bi bilo takšen – gverilski – odpor možno izvesti.“Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna, častna pot? Ali tih odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to …”

Do jeseni 1941 se je OF pridružilo še okoli 20 različnih frakcij, ustanovne skupine pa so ohranile poseben položaj.

Program OF je bil objavljen 22. junija 1941, ravno na dan, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Imel je sedem točk in je imel tako nacionalne kot razredne elemente: pravica slovenskega naroda do samoodločbe, odcepitve in združitve z drugimi narodi, osvoboditev ter združitev razkosanega slovenskega ozemlja, sloga in enotnost jugoslovanskih narodov v boju za svobodo, pomembnost Sovjetske zveze, padec imperializma ter kapitalizma.

Na vojaškem področju je OF  ustanovila partizansko vojsko, ki se je gibala v gozdovih, ter Narodno zaščito, ki je delovala v mestih. Poleg teh dveh tipov enot pa je delovala tudi obveščevalna služba (VOS). Za čim boljše delovanje pa so potrebovali tudi podporo drugih področij. Tako so ilegalne tiskarne izdelovale ponarejene dokumente, živilske nakaznice, partizanski denar. V ilegali so delovale tudi bolnišnice, najbolj znana je verjetno bolnica Franja. Celotno nacionalno omrežje je pokrivala kurirska mreža, oddajal je radio Kričač, kasneje so ga preimenovali v Radio OF. Otrokom, ženam ter drugim pomoči potrebnim so pomagali preko humanitarne organizacije. Sredi kočevskih gozdov pa je deloval tudi ilegalni Znanstveni inštitut, glavno vprašanje tam nastanjenih znanstvenikov pa je bila povojna ureditev ter problem mejnega vprašanja. OF je torej oblikovala državo znotraj države in se kot ena prvih jugoslovanskih političnih organizacij z odporom odzvala na okupacijo ter se zavzemala za obnovitev Jugoslavije – seveda na spremenjenih temeljih.

Marko Moškotevc, profesor zgodovine