Pika pri prvošolcih
PIKASTI DNEVI V OŠ ŠALEK
Le kdo je ne pozna? Neustrašne, najmočnejše, najbolj navihane pegaste deklice, ki si lase spleta v dve štrleči kitki, nase navleče dve različni nogavički in živi kar sama v Vili Čira-Čara. No, ne čisto sama, so me popravili prvošolčki na ponedeljkovo jutro, ko sem jim zastavila uganko o Piki Nogavički. Saj živi s konjem in Fickom. Nato se je dvignila druga, tretja, pa četrta roka … vsi so jo poznali in že marsikaj vedeli o njej. Kot da bi se skrivala in nas poslušala, je Pika potihoma odprla naša vrata. Dih je zastal … Je res ona? Bo prišla? Nas bo obiskala?
V sredo nam je pisala. Prav posebno in ogromno razglednico je poslala z daljne Švedske. Pošteno smo se namučili, da smo prebrali njene narobe obrnjene črke. Še dobro, da sta nam pomagali gospa ravnateljica in majhna Pika, ki je skupaj z razglednico pripotovala k nam. Dokopali smo se do sila pomembnih informacij – ravnateljica je namreč opazila, da se Pika po šoli potika in obljubila, da jo, takoj, ko jo sreča, napoti v naš razred. Prvi bo zanjo najbolj primeren, saj se mora še velikooooo naučiti.
Bližal se je petek in bili smo v napetem pričakovanju. Da bi Pika lažje našla k nam, smo na hodniku pripravili posebno razstavo. Razobesili smo napis PIKA NOGAVIČKA in na črke obesili nogavičke vseh barv, vzorčkov in črt, ki so jih prvošolci ustvarili pri pouku likovne umetnosti. Čas do njenega prihoda pa smo si krajšali s petjem Pikinih pesmi.
Petek je bil najbolj pikast dan od vseh dni v tednu. Imeli smo tehniški dan, a še preden smo učiteljice uspele podati navodila za ustvarjalne delavnice, je močno potrkalo po vratih. Vstopila je Pika, zmagoslavna Marjetica, Evrazijeva hči Nogavička. Učiteljice smo se držale za glavo, učenci in učenke pa so jo poskušali poučiti, da se v šoli res ne sedi na katedru, niti na tleh, da stoli niso klobuki, da se nikakor ne učimo UPOŠTEVANKE in da so črke na razglednici narobe obrnjene. Pika se ni dala in jih je na vse pretege prepričevala, da je v šoli brezveze. Strumno in v en glas so otroci odvrnili, da je v šoli lepo in da se imamo fajn, učiteljice pa smo zasijale od ponosa, še posebej, ko so skupaj s Piko zapeli. Žal Pika ni dolgo zdržala v šoli. Imela je velepomembne obveznosti, saj je prevzela županovanje mestu Velenje, zato so ji učiteljice že vnaprej opravičile odsotnost pri pouku. Ko je odšla, smo brž zavihali rokave in se lotili ustvarjanja. Izpod majhnih, spretnih prstkov so nastali čudoviti izdelki. Med igro in delavnicami pa nas je presenetil še ladijski kuhar s polnim pladnjem slastnih čalapink.
Toliko veselja in iskrivih oči si nam prinesla, draga Pika. Čeprav te nismo obiskali skupaj na Pikinem festivalu, pa smo ob tebi in z mislijo nate preživeli neizmerno lep, zabaven, navihan, bogat in pikast teden.
»Ali bi ti bila Pika?«
»Ja, zelo rada.«
»Jaz tudi. Ali ne bi bilo lepo?«
»Pa še kako!«
Učiteljica Zala Krajnc
